Se je rodil leta 1935 v Bertokih pri Kopru. Odraščajoča leta je preživljal v domačem kraju med vinogradi in plitvim morjem Koprskega zaliva, kjer so ga privlačile barve in oblike mediteranskega okolja, ki mu je ostal zvest vse življenje. Leta 1955 je maturiral na slovenski gimnaziji v Kopru in opravil sprejemni izpit na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Študiral je slikarstvo pri Slavku Pengovu, Riku Debenjaku, Mariju Preglju in Maksimu Sedeju. Diplomiral je 1960 pri Gabrijelu Stupici in tega leta pri njem vpisal slikarsko specialko, ki jo je zaključil 1964. V študentskem času je prvič obiskal Pariz in se potepal po Provansi, ki ga je močno spominjala na rodno Istro. V van Goghovem Arlesu si je ogledal pravo bikoborbo z vsem razkošnim in krvavim ceremonialom. To doživetje je močno vplivalo na mladega umetnika. Nekaj let po diplomi se je odločil za poklic samostojnega umetnika. Veliko je potoval po Italiji, Španiji, Nizozemski in Franciji ter tam občudoval dela Michelangela, Tintoretta, El Greca, Velasqueza, Goye, Rembrandta, Rubensa, Renoira, Picassa … v svojem ateljeju v Kopru pa je iskal svojo lastno likovno govorico v grafiki in slikarstvu. Še posebej ga je privlačila pri nas še malo znana in uporabljena grafična zvrst serigrafija, bolj znana kot sitotisk. Akademija za likovno umetnost v Ljubljani ga je povabila k organiziranju študija sitotiska. Po kratkem obdobju asistiranja pri prof. Stupici so ga promovirali v docenta, izrednega in nato rednega profesorja. Štiri leta je bil predstojnik grafičnega oddelka in prodekan ALU.

V svoji biografiji je tako zapisal o sebi: »Verjamem, da čas in kraj mojega rojstva nista čisto naključje, ampak pomembni dejstvi, ki sta usodno vplivali na moje življenje od otroštva. Rodil sem se v znamenju bika, te mitske in obenem zemeljske živali, prepolne življenjske sle, tragike, dobrodušnosti, naivnosti, prepredenih z neomajno vztrajnostjo in nepotešljivo slo po lepem, dobrem in uživaškem. Če je to dejstvo zaznamovalo moje značajske poteze, je drugo zaznamovalo mojo življenjsko pot. Roditi se v kraju in času, ki jima zgodovina ni naklonila ne milosti ne slave, ampak kruto resničnost vsakdana med morjem in bregom potisnjene vasi malih, skoraj revnih kmetov, ki gojijo vinsko trto in oljko. Od tu, kjer stoji hiša mojih dedov, do morja, je le streljaj. Otroci smo poleti čofotali v plitvi vodi, se podili za rakci, lovili ribe, jegulje in obirali školjke. Iz vasi se vije prašna cesta do župnijske cerkve in pokopališča, kjer počivajo prezgodaj umrli moj oče, moja dva brata in moja mati Antonija, ki je preživela vse vojne in države, ki so se v prejšnjem stoletju izmenjevale v teh krajih, umrla je pri štiriindevetdesetih in njej bom vedno hvaležen, da so se vsa moja pota vedno končala doma. Dve sestri, ki sta šli v svet, se kot jaz stalno vračata domov.«

Zvest Apollonio je umrl 25. marca 2009 v Bertokih.