Vladimir Makuc
Vladimir Makuc
(1925 – 2016)
Vladimir Makuc, slovenski slikar in grafik, je bil rojen v Solkanu. Po šolanju na goriškem učiteljišču je odšel med partizane, po vojni pa je končal Šolo za umetno obrt. Doštudiral je na ljubljanski likovni akademiji in po diplomi opravil še specialko za restavratorstvo pri profesorju Miroslavu Šubicu. V začetku se je umetniško predvsem posvečal grafiki in do leta 1960, ko je odšel študirat v Pariz k Johnnyju Friedlenderju, ustvarjal sprva lesoreze, nato jedkanice in akvatinte.
Umetnik je izbral lastno motiviko, pretežno vezano na primorje, Kras in mediteransko vzdušje. Na njegovih grafikah, kasneje tudi na slikah in kipih, se v mreži črt ali ploskev pogosto pojavljajo biki in različne ptice. Navdih je našel tudi v antični mitologiji. Leta 1962 je imel prvo samostojno razstavo v Mali galeriji v Ljubljani. Ob koncu sedemdesetih let se je bolj posvetil slikarstvu, kasneje pa še kiparstvu.
Njegova značilna motivika še naprej izhaja iz narave, kraških polj, ptic, ki živijo na Slovenskem, na slikah in pri kipih dodaja najdene predmete, mivko, školjke, črepinje. Umetnik je izjemno tehnično natančen, ostaja eden vodilnih slovenskih grafikov. Veliko je razstavljal doma in v tujini, za svoje delo pa prejel vrsto nagrad, med temi tako nagrado Prešernovega sklada kot Prešernovo nagrado leta 1979. Predsednik republike pa ga je leta 2015 odlikoval s srebrnim redom za zasluge.
Leta 2010 je umetnik rojstnemu kraju podaril zbirko svojih 553 umetnin, ki je predstavljena tudi v monumentalni publikaciji Goriškega muzeja Zbirka podarjenih del Vladimirja Makuca.
“Same gole pokrajine si nisem mogel prestavljati! – V njej se je moralo pojaviti živo bitje.”
Delo
Vladimir Makuc je bil je eden najpomembnejših interpretov slovenskega kraškega okolja, umetnik izrazito osebnega poetičnega sloga. Kraški motiviki je bil zvest vse svoje življenje, velika ljubezen pa se je začela v Hrastovljah, kjer je kot mladi umetnik dobil delo kopista znamenitih srednjeveških fresk.
Dolgo smo ga poznali predvsem kot mojstra grafike, v kateri je utemeljil rdečo nit svojega opusa – pokrajino z živim bitjem v središču. Vedno znova se je vračal k bitjem iz narave, brezmejnim prostorom, starodavni tradiciji in navadam odmaknjenega, podeželskega življenja. Pomembni protagonisti njegovih del so ptice, vezna bitja med nebom in zemljo, metaforični odsev umetnikovega hrepenenja po svobodi, obenem pa tudi simboli ljube mu pokrajine.
Spada med izrazito samosvoje slovenske likovne ustvarjalce iz vrst prvih generacij diplomantov ljubljanske akademije, ki je začela delovati takoj po drugi vojni. Makuc je še nekaj let po šolanju vzdrževal z akademije podedovano realistično maniro, vendar se je kmalu usmeril v iskanje lastne govorice, ki jo je osnoval na izčiščenem likovnem jeziku.
V svojem dolgoletnem ustvarjanju se je posvetil različnim tehnikam; v grafiki je prešel od klasičnih tehnik (najprej lesoreza, potem jedkanice in akvatinte) do reliefnih odtisov, ustvarjal pa tudi v slikarstvu in kiparstvu, tapiseriji ter keramiki. Makučeve tesne navezanosti na Kras in primorski svet ne odražajo le podobe ptic, pa tudi petelinov, volov in drugih zoomorfnih simbolov, temveč sama snovnost in oprijemljivost njegovih del. Ta so praviloma oprijemljiva in tako tudi materialno povezana z zemljo, ki jo slika. Barvilo zato meša z drobci peska in školjk ali pa reliefnost slike poudari z vključitvijo cele školjke.
Mala pokrajina s pticami
1986 | p.o.št. | p.d.a. | EA | III/XI | suha igla, papir
Modri drozg
1985 | p.o.št. | p.d.a. | EA | suha igla, papir