Riko Debenjak
Riko Debenjak
(1908 – 1987)
Slikar in grafik Riko Debenjak je bil eden vodilnih predstavnikov ljubljanske grafične šole. Rodil se je leta 1908 v Kanalu ob Soči. Kljub svoji globoki navezanosti na rojstni kraj je ob začetku fašizma emigriral v Jugoslavijo k bratu Tonetu, kjer je dobil službo na železnici. Šolal se je v Beogradu. Tu je leta 1937 končal umetniško šolo in nato še višji akademski tečaj slikarstva. Ob koncu študija je kot edini izmed vseh učencev razstavljal svoja dela skupaj s profesorji na Jubilejni jesenski razstavi, istega leta pa v Beogradu pripravil tudi svojo prvo samostojno razstavo, ki so jo obiskali tudi tedanji slovenski predstavniki v beograjski vladi in na kateri je prodal skoraj vsa razstavljena dela.
Od leta 1937 do 1950 se je v glavnem posvečal slikarstvu. Leta 1957 je na povabilo grafika J. Friedlaenderja odšel v umetnikov atelje v Pariz, kjer je kot odmev na prvi človekov polet v vesolje ustvaril vrsto barvitih grafik s kraškimi motivi ter grafični list Človek in prostor.
Leta 1960 je prevzel vodstvo katedre za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1961 do leta 1964 je izvajal najrazličnejše funkcije, med drugim je bil član in predsednik Društva likovnih umetnikov Slovenije ter Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije.
Ko se je leta 1973 upokojil, je dokončal svoj najobsežnejši ciklus Magične dimenzije, ki je ponesel njegovo ime in ime ljubljanske grafične šole v svet.
“Živo verjamem v svetlobo in materijo …”
Delo
Debenjak se je zapisal med najpomembnejše slovenske grafike 20. stoletja in velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske grafične šole. V grafiko je uvedel eksperimentiranje, še zlasti v jedkanici in akvatinti, kjer je izpostavljal izkoriščanje vseh možnosti globokega tiska, tudi naknadne intervencije v matrico in vpeljavo barve v obe tehniki, kar je postalo prepoznavna značilnost ljubljanske grafične šole. Njegov grafični opus obsega (barvno) jedkanico, (barvno) akvatinto, kombinacijo barvne akvatinte in jedkanice, (barvno) litografijo, (barvni, tonirani, lavirani) lesorez, linorez, suho iglo, rezervaš in kombinacije tehnik.
Z grafiko se je začel ukvarjati že med študijem v Beogradu, med drugo svetovno vojno pa ga je k temu še bolj pritegnil Božidar Jakac, dokler ni okrog leta 1955 slednja prevzela primat v njegovem opusu. Pritegnila ga je barvna litografija, v kateri je nastal prvi grafični cikel Panjske končnice (1951–53), za katero je uporabljal večje formate, motive pa je črpal iz etnologije in krajine. Pogosto je upodabljal Kraševke in Istranke, ki jih je sprva podajal ekspresivno, jih postopoma reduciral na bistvene kompozicijske elemente in jih upodabljal v silhuetah, dokler v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja niso prerasle v abstraktni znak. Vrhunec tega upodabljanja doseže z delom Kraška kariatida (1957).
V petdesetih letih je njegova umetnost prešla v abstraktno govorico z izrazitim poudarkom na linijah in ploskvah. Ta prehod je dosegel vrhunec s serijo Magične dimenzije (1957–76), navdihnjeno z raziskovanjem vesolja in temami človekove umeščenosti v neskončnost prostora in časa. V petdesetih letih je preizkušal tehniko akvatinte v kombinaciji z drugimi (gravuro, jedkanico), na njegovo raziskovanje grafičnih tehnik pa je pomembno vplivalo izpopolnjevanje pri Friedlaenderju 1957 v Parizu, kjer je dovršil kombiniranje tehnik in načine tiskanja.
Njegova prelomna razstava leta 1953 v Moderni galeriji skupaj s Stanetom Kregarjem je odprla prostor modernizmu in abstrakciji na Slovenskem. Poleg samostojnega ustvarjanja je oblikoval tudi grafične predloge za poštne znamke ter kot pedagog vzgojil generacije grafikov, ki so nadaljevali mednarodno prepoznavno tradicijo ljubljanske grafične šole.
Divja mačka
1958/1987 | EA | jedkanica, papir
Spomin na Benetke
1953/1987 | EA | lesorez, papir