Lucijan Bratuš
Lucijan Bratuš
(1949)
Rodil se je 16. februarja 1949 v Vipavi, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, nato pa se je vpisal na Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Leta 1971 je diplomiral na Oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Nadaljeval je študij in leta 1973 končal specialko za grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Od 1974 do 1995 je imel status samostojnega kulturnega delavca. Leta 1987 se je zaposlil na ALUO, kjer je na Oddelku za oblikovanje predaval kaligrafijo in tipografijo, sprva kot zunanji sodelavec, nato pa kot redno zaposleni. Leta 2001 je bil imenovan za izrednega profesorja za vizualne komunikacije, 2007 pa izvoljen za rednega profesorja. Od upokojitve deluje na ALUO kot zunanji sodelavec. Kot gostujoči profesor je predaval na akademijah v Cluju, Skopju, Krakovu, Zagrebu. Od 1997 za študente organizira mednarodno tipografsko delavnico Tipo Brda. Lucijan Bratuš se ukvarja s slikarstvom, risbo, grafiko, grafičnim oblikovanjem, tipografijo, kaligrafijo in fotografijo. Tipografski in oblikovalski opus obsega oblikovanje novih črkovnih vrst, znakov, grbov, logotipov in knjižno oblikovanje. Njegova dela zaznamuje eksistencialno naglašena motivika, skozi katero skuša predstaviti človekovo bolečino bivanja in njegova vsakodnevna občutja, kot je na primer tesnoba, ter razbolenost sodobnega sveta. Tem negativnim občutkom nasprotuje z uporabo močnih, vitalnih barv in na tak način vzpostavlja idejo dobrega oziroma življenjske moči, ki premaga slabo.
“… Kadar je v ospredju slikarstvo, se grafično ustvarjanje umakne, kadar so na vrsti grafike, se slikarstvo umakne v ozadje …”
Delo
Bratuševa grafična dela temeljijo na ekspresivni risbi, ki s kontrastnim rastrom stopnjuje dramatičnost ali pa se s kombinacijo širokih, mehkih, tekočih potez in ostrih, minucioznih šrafur približuje kaligrafiji. Grafični opus obsega zlasti litografije, pa tudi lesoreze in sitotiske; prevladuje figuralna motivika. V času specialističnega študija se je ukvarjal s črno-belim in barvnim lesorezom ter razreševal oblikovna vprašanja (cikel Bežeči pejsaži, 1971), zatem z litografijo, v kateri je obravnaval ekspresivno figuraliko (cikli Mrtvi čas, Prebujanje, 1973, Demoni, Utrip poletja, 1986–90), in s sitotiskom, pri katerem se je posvečal barvnim učinkom in izraznosti ter grafike približal svojim slikarskim delom (cikel Demon noči, 1992). Grafike je večkrat razstavljal ali izdajal v sodelovanju s pesniki (s Francem Černigojem sta npr. izdala pesniški mapi Vlažni žarki, 1975, in Nerezine, 1980, ter pesniško zbirko Gora in pesem, 1998).
Od leta 1970 je razstavljal samostojno in sodeloval na razstavah slikarstva, grafike ter oblikovanja doma in v tujini. Imel je šestdeset samostojnih in več kot sto sedemdeset skupinskih razstav doma in v tujini. Za svoje delo je prejel 15 nagrad in priznanj. Udeležil se je tudi številnih likovnih kolonij in simpozijev.
Fig V
9/10 | 1980 | orig. serigrafija, papir
Kariatida VI
1983 | orig. serigrafija, papir