Slikar in grafik Lojze Spacal se je rodil 15. junija 1907 v Trstu. Štiriletnemu je umrl oče kamnosek in zidar, zato je moral ob materi, perici, kmalu z delom prispevati k znosnejšemu življenju družine. Z enajstimi leti se je začel preživljati sam, obenem pa je končal slovensko Ciril-Metodovo osnovno in meščansko šolo. Zaradi delovanja v antifašističnem gibanju in izrazito narodne zavesti je bil leta 1929 aretiran ter za tri leta konfiniran v južni Italiji, kjer se je pričela njegova slikarska pot. Hkrati se je pripravljal na maturo, ki jo je po izpustitvi opravil na zasebnem umetnostnem liceju v Benetkah.

V Rimu je leta 1934 postal profesor risanja in naslednje leto že poučeval na strokovnih šolah v Trstu. Vpisal se je na višjo umetnostno šolo v Monzi in zasebno študiral na Akademiji Brera v Milanu. Med vojno so ga ponovno zaprli in ga poslali v taborišče Corropoli, od tam pa premestili v delavski bataljon v Forte dei Marmi. Po vojni se je naselil v Trstu ter obnovil staro hišo v Piranu, v Škrbini na Krasu pa etnografsko uredil hišo v znamenje predanosti kraški zemlji. Njegovo javno umetniško življenje se je pričelo leta 1937 s skupinsko razstavo v Trstu, kjer je imel tri leta kasneje že svojo prvo samostojno razstavo.

Samostojna razstava v milanski galeriji il Milione je vzbudila precej zanimanja pri italijanskih kritikih, Slovence pa je z njegovim delom seznanil Fran Šijanec v reviji Umetnost. Poleg številnih razstav v Trstu in Ljubljani se je udeležil vrste skupinskih razstav v Italiji in nekdanji Jugoslaviji ter drugod po svetu, sodeloval na najpomembnejših grafičnih bienalih ter velikokrat samostojno razstavljal vsepovsod v svetu. S predstavitvijo na Beneškem bienalu v letih 1948, 1954 in 1958 je prevzel eno vodilnih mest v italijanski grafiki. Tudi nagrade in priznanja, ki jih je prejel za svoje delo, so ga že v šestdesetih letih uvrstile med svetovno pomembne predstavnike sodobne grafične umetnosti. Umrl je 6. maja 2000 v Nabrežini.