Klavdij Palčič
Klavdij Palčič
(1940 – 2021)
Palčič, slikar, grafik, scenograf, illustrator in kostumograf, se je rodil 30. avgusta 1940 v Trstu. Po maturi na znanstvenem liceju v Trstu se je med študijem političnih ved in usmeritvijo v likovno dejavnost odločil za umetnostni licej v Benetkah, kjer je leta 1964 tudi diplomiral. V šestdesetih letih je bil član tržaške skupine Raccordosei – Arte Viva ter poučeval risanje in umetnostno zgodovino v slovenskih srednjih šolah na Tržaškem in v Gorici. V sedemdesetih letih je ustanovil in vodil grafični atelje pri Založbi tržaškega tiska. Leta 1984 je prejel nagrado Prešernovega sklada za likovno umetnost in scenografijo.
Na njegovo delo je vplival nestor tržaških slikarjev A. Černigoj, ki ga je usmeril v »sodobno, fantazijsko in ustvarjalno pojmovanje«, vendar ne v toliki meri, da bi v njegovo usmeritev vtisnil poseben pečat. Iz tenkočutnega realista z ekspresionistično poudarjeno noto, toda že vraščenega v duha sodobnih likovnih iskanj, se je razvil v ustvarjalca z veliko širino ustvarjalnih področij, od slikarstva, grafike, risbe, scenografije, kostumografije in ilustratorstva do opreme knjig in revij. Vsem zvrstem se je posvečal enako intenzivno, z zagnanostjo in ustvarjalno inventivnostjo, z veliko mero drznosti in premišljenega eksperimenta. Njegova likovna tvornost, čeprav po izbiri tehnik tako različna, a po vsebinskem dometu zelo blizu, je izrazno vselej podrejena svojemu mediju, pa naj gre za grafiko, sliko ali risbo, ne glede na obdobje, fazo ali ciklus.
Čeprav likovna kritika ugotavlja in deli Palčičevo ustvarjalnost na dve obdobji, ko pravi, da si »skozi prvo desetletje s svojim neumornim in neugnanim iskanjem osvoji svojsko govorico, s katero se v drugem desetletju uvršča med mojstre in ne samo v našem ožjem, pač pa že v evropskem prostoru«, pa le ne moremo prezreti številnih Palčičevih faz oz. ciklov, ki evocirajo različna stilna izhodišča oz. opredelitve. Skozi vsa leta njegovega ustvarjanja se kot rdeča nit nepretrgoma kaže izrazita Palčičeva sposobnost za oblikovanje, za ponazoritev organske forme, ob kateri zanemari tudi interes za pretirano barvno navdušenje, pa tudi izvrstna risarska rutina.
“ … Rad rečem, da mislim s svinčnikom v roki. Med risanjem potez se rojevajo nove misli, nastane skica, zatem vstopim v naslednjo fazo, skico spreminjam v sliko, črto prevajam v polje, v barvo, iščem ravnovesje mase …”
Delo
Klavdi Palčič v svojem delu izenačuje pomembnost uporabe barve in svetlobe s pomenom same pripovedi, kar mu omogoča, da prodre v samo bit motiva, razgali njegovo strukturo in ji najde ustrezno enako vizualno vrednost. Želja po uravnoteženosti barvnih in vseh drugih sestavin vnaša vanje monumentalno ozračje, še posebej, ker je prav tako pomemben razpoloženjski kot racionalni pristop k nastanku podob.
K plastičnosti slikarske gradnje veliko prispeva močno poudarjeno soočanje svetlih in temnih ploskev ter senc in svetlobe, ki vnaša dramatičen navdih, pogojen že s samim izborom motiva. Pri gradnji slik gre za formalne in povsem likovne rešitve, kako uskladiti ploskovno podajanje motiva, zarisano figuralno podobo in abstraktne posege, ter kako ideologijo določene umetnine podati v skladu z želenimi likovnimi učinki. Notranji, osebni vzgib za takšno prevrednotenje in prerazporejanje pomenov, ki nakazuje družbene in ideološke učinke, pa je nedvomno ozaveščenost in jasnovidnost, ki stremi na svet in človeka v njuni eksistencialni enkratnosti in čudežnosti.
Brez naslova
1987 | 25/30 | sitotisk, papir
Brez naslova
1987 | 19/30 | sitotisk, papir