Delo

Danilo Jejčič se ukvarja s problematiko geometrijskega jezika, konkretno na določen način geometrizirane ploskve, začenja torej z oblikovanjem svojega prostora z vnaprejšnjim videnjem lepote čistih oblik, ki jim lahko pripišemo tudi določeno mero igrivosti; bolje, pravzaprav vznemirljivosti, ki jo povzroča avtorjev zavestni pristop h gradnji, konstrukcij iz načrtno izbranih modularnih enot. Jejčič ustvari pred našimi očmi neke vrste čudno hladno poetiko, torej ki jo vsem nam narekuje sodobni tehnizirani čas, poetiko, na katero so nas dolžni opozoriti pravzaprav tisti izbranci, ki jim pritiče naziv umetnik. Iz enostavnega razloga, ker se je pač v svetu razvil skozi čas tudi tisti umetnostni pol, ki pušča ob strani posnemanje, povzemanje iz optičnega sveta: ker torej verjamemo tudi racionalnemu, po konstruktivnosti tako rekoč prestižnemu vzgibu v umetnostnem izrazu.

Z razstavno dejavnostjo je začel v 60. letih na skupinskih grafičnih razstavah, svojo prvo samostojno razstavo pa je skupaj z Nedeljkom Pećancem v Kranju in Kopru doživel leta 1972. Od takrat razstavlja tako doma kot v tujini.

Mednarodno je začel razstavljati z umetniško skupino »2XGO« in pozneje s skupino »Laboratorio 7« skupaj z italijanskimi umetniki. Sodeloval je na več kot 45 mednarodnih razstavah

Jejčič je eden vidnejših primorskih grafikov, predvsem pa eden redkih goriških umetnikov, ki  je s svojim delom uvrščen tudi  v sodobno slovensko likovno umetnost. Že več kot štiri desetletja je zvest slogovni usmeritvi k geometrijski abstrakciji, ki ga je v sedemdesetih letih približala skupini Neokonstruktivistov, geometrijski elementi in njihove variacije ter izbran kolorit pa so ostali njegova rdeča nit tudi v nadaljnjem ustvarjanju, v katerem se, navkljub lažjim in hitrejšim možnostim v grafični produkciji, ki jih omogoča sodobna računalniška tehnologija, ni odrekel barvnemu sitotisku.

Poleg grafike se Jejčič posveča tudi fotografiji, ki jo s ciklom »Alfa in Omega«  začne vključevati tudi v svoj grafični proces.