Avgust Černigoj
Avgust Černigoj
(1898 – 1985)
Avgust Černigoj se je rodil 24. avgusta 1898 v Trstu očetu Maksimiljanu iz Dobravelj in materi Mariji Grgič. V letih 1912 – 1916 je obiskoval umetno-obrtno šolo v Trstu, smer dekorativno slikarstvo. Od leta 1920 – 1922 je poučeval risanje v Postojni ter leta 1922 opravil v Bologni izpit za poučevanje risanja in umetnostne zgodovine na srednjih šolah. Že jeseni istega leta je odšel na študij na akademijo v München, od tam pa v Weimar, na znameniti Bauhaus. Avgusta 1924 je na Srednji tehnični šoli v Ljubljani, kjer je naslednje leto tudi poučeval, postavil na ogled prvo konstruktivistično razstavo – sintezo umetnostne in družbeno revolucionarne akcije. Sodeloval je z Delakovim Novim odrom in revijo Tank.
Jeseni 1925, ko je bil politično pregnan iz Ljubljane, se je vrnil v Trst, kjer je tako kot že v Ljubljani organiziral svojo zasebno šolo in nadaljeval z agitiranjem konstruktivizma. Med drugim je v tem času sodeloval tudi kot scenograf in kostumograf za Ljudski oder pri Svetem Jakobu. Da bi preživel, je postal pleskar na čezoceanskih ladjah, nato pa dekorater. Med drugo svetovno vojno je poslikal več primorskih cerkva (Štivan pri Devinu, Knežak, Bač, Košana, Rečica), izredno pomembno pa je njegovo dolgoletno pedagoško delo.
Po letu 1946 je do upokojitve 1970 leta poučeval na slovenski realni gimnaziji in učiteljišču v Trstu. Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici, kjer v galerij, ki nosi njegovo ime, hranijo preko 1400 njegovih del.
Umrl je 17. novembra 1985 v Sežani, kjer je tudi pokopan. Za časa življenja je sodeloval na številnih razstavah doma in v tujini ter za svoje delo prejel tudi nekaj nagrad, med njimi 1976. leta tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 1981 je postal dopisni član SAZU. Po njem sta poimenovani tudi ulici v Sežani in Ljubljani.
“Nova umetnost ni individualna. Nova umetnost ni luksuzna. Nova umetnost ni tradicionalna. Nova umetnost je kolektivni izraz nove generacije. Nova umetnost je lepota nove religije. Nova umetnost je lepota nove pravičnosti.”
Delo
Njegov za novosti vedno odprt in dojemljiv, nekonvencionalen in antikonformističen značaj, ki se je odražal tako v njegovi umetnosti kot v zasebnem življenju, se je po kratkotrajnem, a intenzivnem bauhausovskem obdobju, za vedno navzel borbene in revolucionarne drže, s katero je leta 1924 v Ljubljani brezkompromisno postavil temelje slovenskemu konstruktivizmu. To so bila hkrati leta, ko je Černigoj najbolj intenzivno živel in ustvarjal v duhu avantgardizma ter na široko propagiral konstruktivizem.
Najbrž ni tehnike, v kateri se ne bi Černigoj preizkusili in je s svojim mojstrstvom obvladal. Kot tudi ne preseneča nenavadno bogat in neizmerno raznolik vsebinski opus. Ob tem gre gotovo izpostaviti dve bistveni značilnosti Černigojevega ustvarjanja: prva je nedvomno njegova neizmerna ljubezen do polnokrvne barvne izraznosti. Še tako nenavadne in na prvi pogled nemogoče barvne kombinacije zaživijo na njegovih delih skladno, učinkovito in polnopomensko. Druga splošna značilnost, ki veje iz vseh umetnikovih del, je skorajda otroška igrivost in lahkotnost, s katero se je loteval ustvarjanja in ki jo je morda najlažje razbrati iz Černigojevih risb, akvarelov in različnih grafičnih tehnik.
Scquarcio 1 (razpoka)
1970/1985 | 21/99c | p.a, serigrafija, papir
Brez naslova
brez letnice | a.p. / EA | 70/85 | linorez, papir