»Vehementno, z neizrabljeno mladostno silo, pa hkrati s smislom za mero in red, ki izdaja zrelega umetnika«, kot je zapisal Zoran Kržišnik, je s svojo grafično ustvarjalnostjo že pred drugo svetovno vojno in desetletja po njej nagovarjal tržaški slikar in grafik Lojze Spacal. Skozi bogata ustvarjalna leta, ko se je opazno osredotočil k vse bolj kristaliničnim rešitvam zelo blizu geometrijske abstrakcije in h govorici skladnih črt in trdne kompozicije, polnih, čistih in simboličnih barv, svetlobe in velikokrat tudi haptičnosti, je ustvarjal grafične cikle, ki so odsev njegove silovite ljubezni kraškega sveta. Kot je zapisal Angelo Bertani velja Lojze Spacl za »največjega interpreta ozračja, obredov in mitov kraške pokrajine, trpke in privlačne«, ki sega vse od Proseka do Komna, od Hrpelj do Lipice in od Vrema do Nanosa.

Grafiki se je od druge polovice petdesetih posvečal tudi Avgust Černigoj, ki ga poznamo predvsem po najslavnejšem, konstruktivističnem obdobju, vendar je tudi v grafičnih opusih tega obdobja ohranjal avantgardne ideje, ki se jim ni nikoli odpovedal. Prevladovala je ženska figura, zreducirana na osnovne poteze in razgrajena na način postkubistične mrežne delitve. Telo v prepoznavnem jeziku je poenostavil skoraj do znaka. Rad je imel figuro, ki je morala na gledalce delovati zelo šokantno. Ljubil je trenutek, ko je figura gledalca sprovocirala in ga pretresla, saj je bila prav provokacija Černigoju vselej zelo blizu in je z njo vsakič na novo postavljal gledalca pred vprašanja, ki so terjala od njega takšno ali drugačno opredelitev.

Iz zamejskega prostora je bil tudi slikar, grafik in kipar Bogdan Grom, ki se je po preselitvi v ZDA posvetil predvsem kiparstvu in tapiseriji, v prvem obdobju svojega delovanja pa preizkušal razne tehnike in se predajal predvsem klasičnim slikarskim in grafičnim zvrstem, motivno pa je bil vezan predvsem na figuro in pokrajino, ki ju je podoživljal v fovističnem poenstavljanju. Na začetku svoje ustvarjalne poti je bil pod vplivom impresionizma, ekspresionizma in futurizma, kasneje pa se je navdušil nad kraško pokrajino, ki je v njegovo videnja vnesla toplino barvne palete in čistost oblik, ki ju je nosil še dolgo v sebi, tudi v novem okolju, kjer se je oddaljil od vsebin, ki so bile prisotne doma, in ustvaril številne posege za arhitektonske objekte, palače, trge, sakralno arhitekturo in drugo.

Slikar, grafik in kipar Vladimir Makuc se je od konca petdesetih za več kot dvajset let zapisal predvsem grafiki ter se s svojim izvirnim prepletom abstraktnega likovnega izraza in mimetično ter simbolno podoživetega figuralnega sveta z značilnim pridihom infantilnosti, zdaj romantično zazrte v propadajočo arhaiko kraškega zdaj angažirano za probleme in razklanost sodobnega stehnokratiziranega sveta, izoblikoval v izrazitejšega in nezamenljivo svojstvenega med velikimi mojstri ljubljanske grafične šole. Njegov »grafični razvoj je potekal vzporedno po dveh tirih: po formalni in vsebinski teh hkrati po tehnološki plati, vse troje v strogi soodvisnosti in organski ter logični izpeljavi. Preverjal se je v več grafičnih tehnikah, temeljiteje pa sprva v lesorezu, nato v jedkanici, kombinirani z akvatinto, kasneje v barvnem globokem, visokem in reliefnem tisku«, sem zapisala leta 1985 ob retrospektivni razstavi v Goriškem muzeju.

Generacijsko blizu in ustvarjalno podobno raziskujoči so trije umetniki, ki so se v določenem obdobju posvečali predvsem grafiki in so živeli ter ustvarjali v svojem domačem okolju, so: Danilo Jejčič, Pavel Medvešček in Miloš Volarič. Ajdovski rojak Danilo Jejčič, zazrt v geometrizem in v precizno ter estetsko podoživeto vsebino, je v slovenski likovni prostor vstopil v sedemdesetih z zanimivim odklonom od osebnostno obarvanega informela in se osredotočen na racionalno, geometrično shemo in na čiste, nenasičene barve ter s tridimenzionalno pojmovano in, kot je sam zapisal, »definirano, ter v dani prostor umeščeno geometrijsko obliko«, podal v »aluzivnost, ki je rezultat postavitve abstraktne, iz domišljije porojene oblike na raven vizualno zaznavne resničnosti.« Pavel Medvešček je vseskozi, kot je zapisal Ivan Sedej, »ohranjal motivno in ikonografsko kontinuiteto ter zanimivo metodo vzporedno tekočih ciklusov«, ko se prvine kasnejše Karsike začenjajo pojavljati že v šestdesetih, ciklus Fosilov in očarljive Košare pa se nadaljujejo v druge cikle, vse pa zaznamuje trpka liričnost iskanj v prostoru magičnega realizma vse do duhovito geometrizirane fantastike in aktualiziranih historizmov. Miloš Volarič, ki se je po bedesah Milka Renerja, v tematskem pogledu usmeril v razvijanje »motivov iz predmetnega sveta v izrecno živalske in človeške figure, abstrahirane v značilne osnovne poteze,« je o svojih likovnih stremljenjih zapisal: »V moji pokrajini se ne razkazujejo vrhovi, kot da bi se nastavljali turistu… se ne ponašajo drevesa… celo človekova prisotnost bi jo onesnažila… Pokrajina lebdi pritlikava v svojem močvirju in v drobnih, upognjenih bilkah po tavnikih…«

Tudi za mlajša generacijska sopotnika Rudi Pergar, slikar in grafik, in Nedeljko Pečanac, grafik, kipar in slikar, bi lahko zapisali, da na nek način izhajata iz geometrične abstrakcije, ki so ji bili naklonjeni nekateri vidni takrat uveljavljajoči slovenski, tudi primorski grafiki, vendar v povsem lastnem likovnem zapisu tako pri grafični kot pri drugih zvrsteh, kar lepo odsevajo tudi dela, ki so v Hitovi zbirki. Rudi Pergar se je preizkušal v informelu, gestualni in ekspresivni abstrakciji, a se je dalj časa zaustavil tudi v iskanjih racionalne konstrukcije geometričnih kompozicij, kjer se je osredotočal na igro svetlobe in medsebojnih vplivov različnih barvnih ploskev, ki so poudarjeno sledili njegovemu novemu konceptu. Zanimala sta ga medsebojni vpliv barvnih ploskev in lomljenje svetlobe. Nedeljko Pečanac, ki je bil skupaj s slovenskimi in italijanskimi kolegi med pobudniki in ustanovitelji mednarodne skupine 2xGO, je bil tako formalno kot vsebinsko izjemno raznolik, saj se je ukvarjal s slikarstvom, grafiko in kiparstvom. V grafiki se je največkrat posluževal tehnike sitotiska. Njegova dela v zgodnjem obdobju opredeljujejo erotični figuralni motivi, nato pa arhetipsko upodabljanje vegetativnih oblik. Ljubil je geometrizirana telesa in oblike, ki so svoj izvor našle v krogli.

Zvesta Apollonia, ki je leta 1970 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani vodil serigrafsko delavnico in je močno vplivala na mlajšo generacijo ter prispeval k popularnosti sitotiska, ki je pri nas ostal v mejah »avtorske grafike«, opredeljujejo čutnosti in radoživost, barvna skladnost in abstrahiranje prepoznavnih elementov ter izrazita nagnjenost k mediteranskemu prostoru. Skozi leta je v svojih delih na avtorsko prepoznaven način strnil svoj pogled na življenje, na ustvarjalni kredo, na zgodovinsko, civilizacijsko in kulturno navezanost ter pripadnost temu prostoru. Dela so pogled iz sebe. Ta tako rad objame navdihujočo modrino neba in morja, v žarečem soncu svetlikajočo se rdečkasto istrsko prst, prepoznavne obrise obmorskih mest in nikoli povsem dojemljivo erotičnost ženskega telesa. So nepozaben odsev njegove žlahtne pripovedi večno ponavljajočih se motivov krajine in figure, ki so leto za letom v novih razsežnostih obujale njegov likovni rokopis.

Jože Spacal, slikar, grafik, mozaicist, scenograf je v obdobju od leta 1972 do 1994 v enajstih grafičnih ciklih pel podoživeto hvalnico Krasu, rodni pokrajini, in kostanju, ki je bil vsepovsod pričujoč v taki ali drugačni obliki in barvi, pogosto pa samo komaj sluten v ozadju. Darove kraške narave, tudi redka pšenična polja, je skušal ujeti v njihovi spremenljivosti in mogočni sporočilnosti, v nikoli povsem odkriti duhovni razsežnosti, a v bogati prepletenosti življenja s kamni, borovci, brinjem, rujem, teranove trte, orehov in kostanja; darove pokrajine, ki jo je nosil globoko v sebi, kjerkoli in kadarkoli, je podoživljal, transponiral v spreminjajoče se znakovne kombinacije, preoblikoval v likovni rokopis, ki zrcali ritme in melodije mediteranskega čutenja in občutenj, široko paleto tehnoloških in vsebinskih kombinacij ter veličino nemirnega, iskrivega iščočega in plemenitega duha.

Tržaški likovni umetnik Klavdij Palčič se je skoraj šest desetletij strastno, izzivalno in nagovarjajoče gibal med čisto likovnostjo in metaforo z nenavadno zgovornim prepletom različnih likovnih tehnik in šokantnih kombinacij, drzno, a s premislekom, med mrakobnostjo in živostjo, zadržanostjo in sproščenostjo. Z veliko ljubeznijo je oživljal nezamenljivo prepoznavne likovne pripovedi, dotikajoče in sugestibilne, v svojem nagovoru čutno estetske. V barvno žarečih podoživljanjih odpirajoč celo paleto miselnih in čustvenih odzivanj. V grafičnih tehnikah se je zražal žlahtno, pristno in v dvojnem videnju šokantno ter dramatično, saj se je v prepletu abstrakcije in figuralike njegova figuralika spreminjala, ostajala pa prepoznavno ekspresivna ali vse bolj simbolna ter v virtuoznem risarskem zapisu zabrisana, a še vedno dovolj prepoznavna.

Franko Vecchiet, ki je vzpostavil vez med avantgardnim konstruktivističnim in modernističnim iskanjem okolja, iz katerega izhaja, in kot tisti, ki se je ob naslonu na Černigojevo zapuščino na široko odprl tako klasičnim likovnim tehnikam kot najaktualnejšim medijem in pristopom, se desetletja izraža v različnih tehnikah grafike, najbolj poglobljeno v lesorezu. Je izviren v iskanju korenin z uporabo različnih materialov in likovnih sredstev, različnih tehnik, tudi grafičnih, ne da bi tajil svojih nagnjenj h geometrizmu in k čisti likovni ploskvi ter k skrbno premišljenemu izboru barv v zelo poenostavljeni barvni lestvici. V iskanju dialoga z gledalcem in nagovarjanju k razumevanju, občutenju in sprejemanju njegove likovno estetske rešitve in umetniškega kreda. Saj, umetnost po njegovem skuša »ohraniti vez med spominom in sedanjostjo, med tradicijo in inovacijo«.

Franc Golob, ki je opazno prepoznaven s svojim opusom v tehniki akvarela, kjer se je razbohotilo njegovo občutenje igre svetlobe in barvnih prelivanj, se je predvsem v zgodnjem ustvarjalnem obdobju, ob oblikovanju, ukvarjal tudi s fotografijo in grafiko, kjer ni sledil mimetičnemu pristopu k motivu, temveč je subtilno vzpostavil dialog med objektom in subjektom. Kot je sam zapisal, ga je avtohtona, elementarna narava, postavila v kontekst likovnega razmišljanja, ki je zahteval pluralističen pogled na umetnost, kar je prepoznavno udejanjal skozi desetletja, ko je narava spregovorila skozi različne interpretacije.

Umetniško izražanje Borisa Zuliana (Zuljana) se je odražalo v več zvrsteh. Ustvarjal je v akvarelu, gvašu, olju, temperi, risbi, pa tudi v grafiki v najrazličnejših tehnikah, od jedkanice in litografije do serigrafije. Ustvarjal je pretežno krajine Krasa in Istre, ki ju je poetično upodabljal v vsej živobarvni paleti, saj jo je podoživljal s stiliziranimi sintetičnimi likovnimi interpretacijami s postkubistično zasnovo. Uporabljal je široko barvno paleto, optično skladno in pestro, kjer se je razživel v drznih širokih potegih lopatice, da je dosegel mehko utripanje svetlobe. V zadnjih letih je v abstrahirano videnje vstopala figurativnost. Leta 1971 je s skupino tržaških umetnikov, ki so jo sestavljali Kozman, Švara, Vecchiet, Volk in Žerjal, ustanovil Grupo U.

Tudi Marjan Kravos, prepoznaven tudi kot odličen scenograf, sodi med tiste tržaške umetnike, ki nosijo pečat in pridih vplivov učitelja Avgusta Černigoj, vendar je po končanem študiju na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti, kjer je srkal znanje Rika Debenjak, Marjan Pogačnika in Bogdana Borčiča, izoblikoval svoj prepoznaven rokopis, ki se je razživel predvsem v tehniki globokega tiska, kjer je prišla do izraza njegova naravnanost k abstrahiranju pojavne resničnosti z močnim poudarkom na preciznem izrisu podrobnosti posame. Vrsto let je svoje grafične liste tiskal v ateljeju Emilia Vedove v Benetkah.

Kipar Negovan Nemec je bil izjemen tudi v podoživljanju risbe, ki mu je predstavlja izhodišče za nadaljnje delo v drugih kiparskih materialih: njegova črta je tekoča, volumenska, vsak poteg je enovit in mehko voden po papirju. Kot je zapisal Nace Šumi, je v zapuščini najti »celo vrsto risb, ki so namenjene izdelavi najrazličnejših oblik v različnih risarskih načinih. Mislim predvsem na risbe s preprosto ‘kiparsko’ črto, ki je značilna za njegova snovanja.« Risba mu je bila tudi izhodišče za grafična dela, ki se jim je posvetil zadnje obdobje, ko je njegovo raziskovanje izraznih možnosti grafike, predvsem v tehniki kolorirane litografije, kjer je bila nosilka njegovega sporočila črta, prekinila prezgodnja smrt.

Lucijan Bratuš, slikar, grafik, kaligraf in akademski profesor, se je v začetku sedemdesetih pridružil tistemu delu mlajše slovenske generacije, ki je razumela nova figuralna iskanja, ki so raziskovala psihološko interpretacijo nove vidne pojavnosti, kar je veljalo tako za slikarka kot tudi za njegova grafična dela. V njegovi ekspresivno zasnovani figuri, ki jo je sicer razvil v samosvoj izraz, je čutiti naslon na ekspresionistično izročilo Marija Preglja s samosvojo kompozicijo in vehemenco roke, ki poudarjata raziskovanje odnosa med figuro, ki jo gradi s svobodnim prepletom barvnih lis in površin ob nedefiniranim ploskovnim ozadjem.

Izjemen opus v grafičnih tehnikah je ustvaril tudi Janez Matelič, ki je veliko sodeloval tudi z Zvestom Apollonijem, in je, poleg sitotiska, rad posegal po litografijah in lesorezih, z močno tendenco po ekspresivnem naboju, je z vehementnim formalnim dogajanjem ustvarjal bogato strukturirane vsebine. Njegova značilnost je, da je vsak grafični list poleg glavnega motiva obogaten s številnimi podrobnosti, ki se kot likovni nenavadni prebliski pojavljajo v ozadju in so ponavadi plod umetnikovih neposrednih zaznav v naravi. Njegova naracija je slikovita, duhovita in včasih tudi zapletena s številnimi bizarnimi elementi, ki jih umetnik namenoma vstavlja v ta svoj zapleteni motivni svet. Njegove nanizane zgodbe, ki opredeljujejo večino grafičnih del, so temeljile na prepletu sestavin iz konkretnega in izmišljenega sveta.

Tudi kipar Zmago Posega, ki je v slovenski likovni prostor vstopil v osemdesetih letih skupaj z Generacijo 82 in bil edini kipar, ki se je pričakovano odločil, da bo raziskoval in nadaljeval v tradiciji modernizma, čeprav že močno vpet v postmodernistična iskanja, se je izražal v grafični tehniki, ki mu je omogočila, da so izstopili njegova kiparsko občutena črta, volumen in prepleti likovnih elementov, ki so poudarili občutenje volumna, ki je poudaril prepletnje form, ki so zaživele v kamnu ali drugih materialih. Tudi njegova raziskovanja na področju grafike je prekinila prezgodnja smrt.

Tudi Klavdij Tutta, goriški umetnik, ki že desetletja živi v Kranju, je poln navdiha in domišljije, čuten in radoživ, vztraja v osebnostnem videnju grafične in slikarske problematike s prepoznavnim rokopisom in tematiko. Opus Klavdija Tutte izhaja iz občudovanja lepot mediteranskega, kraškega in obmorskega prostora, ki ga prepesni v svoj izpovedni credo s pomočjo izbranih podob in simbolov in ga izoblikuje v imaginarni pejsaž, magičen, dinamičen, na začetku tudi oplemeniten z gestualno potezo, kjer so se izrisale z barvo nasičene abstraktne forme. Skozi desetletja se je njegov pogled usmeril na morski pejsaž, njegova poteza je vse bolj umirjena.

Umetniki primorskega in zamejskega prostora so ustvarjali v različnih grafičnih tehnikah, ki so zahtevale izjemno ustvarjalčevo natančnost, doslednost in potrpežljivost: vsak odtis je potreboval mojstrsko roko, natančen pogled in izjemno duhovno moč, saj je večbarvni tisk, ki so ga vsi mojstrsko izpilili, zahteval celovit pristop tako pri obdelavi plošče kot pri tiskanju samem. Izbor zbirke iz še večjega fundusa hotel Park predstavlja avtorje, ki so se mojstrili v tradicionalni grafiki v tehnikah suhe igle, jedkanice, akvatinte, litografije, linoreza, lesoreza, serigrafije – sitotiska, monotipije in v mešani tehniki z drugimi mediji. Gledalčev natančen pogled bo razkril številne drobne poteze in vreze v mnogih subtilno podoživetih barvnih odtenkih, ki so se zlili v harmoničen preplet likovnih elementov in ustvarili izjemno pripoved o hotenjih, čustvih in mislih, ki so spodbudili ustvarjalni proces. Dela nas nagovarjajo, da si jih pobliže pogledamo in si jih ogledujemo z odprtim srcem in duhovno odprtostjo, saj nam bodo spregovorila o umetnikovem notranjem svetu in o likovnih iskanjih, ki so zaznamovali čas in prostor, v katerem so ustvarjali. Zbirka družbe Hit je neprecenjive vrednosti, saj nam ne govori samo o izjemnih ustvarjalcih tega zahodnega prostora slovenske države, temveč tudi o družbeni odgovornosti in odnosu družbe Hit do kulturne dediščine prostora, v katerem deluje.

dr. Nelida Nemec