Slikovito srednjeveško mesto Štanjel, čigar korenine segajo vse do mlajše železne dobe, je zaradi prometno-geografske in strateške lege svoj največji razcvet doživelo v romanski dobi, ko se je v nizu terasastih hiš širilo navzgor po gozdiču proti vrhu Turna.
avtor: Dejan Šuc, vir: www.slovenia.info
Značilne ozke ulice se ob izteku razširjajo v majhne trge, sredi katerih izstopajo kamniti vodnjaki. Kamen je element, ki ga Štanjel ljubi: vse hiše so zgrajene iz kamna, obogatene so s kamnoseškimi elementi, vse od kamnitih portalov, oken, dimnikov, z značilnimi konzolami in celo kamnitimi strešnimi žlebovi.
Konec 15. stoletja so kraj zaradi nevarnosti turških vpadov zavarovali z obzidjem. Renesančno baročni grad in poznogotska cerkev sv. Danijela z značilnim limonastim zvonikom dajeta kraju čar plemenitosti in monumentalnosti. Leta 1988 so v obnovljenem krilu baročnega palacija odprli galerijo tržaškega slikarja Lojzeta Spacala, ki je kraju podaril obsežno zbirko slik in grafik.
Čeprav najstarejše ostanke gradu datiramo že v srednji vek, pa so mu dokončno podobo dali grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja in ga tako umestili med najodličnejše primerke fevdalne arhitekture 17. stoletja na Primorskem.
Tako kot mnogi gradovi je tudi štanjelski doživljal prezidave, dozidave in skozi čas menjaval lastnike, najznačilnejšo spremembo pa mu je vtisnil domačin, arhitekt Maks Fabiani, ki je v palaciju iz 16. stoletja uredil grajsko dvorano.
Arhitekt Maks Fabiani
je skupaj z dr. Enricom Ferrarijem v času od leta 1924 do 1942 pod obrambnim obzidjem urejal obsežen terasast vrt, danes znan kot Ferrarijev vrt, z zelenjavnimi in cvetličnimi gredami, različnimi rastlinami in drevesi, pergolami, baliniščem, razglediščem in paviljonom. Posebnost parka je bazen in vodovodni sistem, oko pa pritegne tudi z slikovit mostiček.