Ali ste vedeli, da se v tradiciji slovenskih praznovanj veselega decembra skrivajo zelo zanimive prvine starodavnih verovanj?
Te so povezane s strašljivimi bitji, ki so iz temnih gozdov pridrvela na plano v času tako imenovanih »volčjih noči«.
V tokratnem blogu vam razkrivamo izvor in nekaj zanimivih značilnosti zimskih prazničnih obredov in običajev na Slovenskem, podali pa vam bomo tudi 3 namige za izlet v kraje, ki ponujajo posebno praznično doživetje.
Strašljive decembrske »volčje noči«
Čas med 24. decembrom in 6. januarjem je zaradi dolgih hladnih noči od vekomaj veljal za posebej skrivnostnega in čarobnega. V poganskem obdobju so verovali, da v teh nočeh iz gozdov prihrumijo volkovi in druga najrazličnejša strašljiva bitja, zato so jih poimenovali volčje noči.
Skrivnostna čarobna bitja
V naših krajih so med volčjimi nočmi strašile najrazličnejše prikazni kot so divja jaga (truma duhov), Šent, Bedanec … Pogost lik na slovenskem je bila Pehtra baba ali Sredozimka. Ta se je ponekod pojavljala kot pozitiven, lep, v belo odet ženski lik, marsikje pa kot negativna, grda in črna »baba«. Na Gorenjskem je veljalo, da na pernahti (5. januarja) v gorskih votlinah kuha babje pšeno (drobne ledene kroglice) in ga ljudem meče v obraz. V Gornjesavski dolini so še do nedavnega ohranjali običaj, ko so se otroci podili in Pehtro babo odganjali z glasnimi zvonci.
Starodavni obredi
Za obrambo domačij pred temi strašljivimi bitji in zlimi duhovi so ljudje razvili najrazličnejša obrambna dejanja, ki so se ohranila skozi čas. V času krščanstva so ti običaji dobili novo preobleko, a so ohranili prvine obredja iz pradavnine. Še danes v številnih slovenskih krajih med prazniki zažigajo kadila, nabirajo zimzelene rastline ali obešajo podkve nad vrata.
Tipični krščanski običaji »treh božičev«
V kasnejših obdobjih, ki je v slovenskih krajih prevladalo krščanstvo, so v tem delu leta praznovali »tri božiče«.
Prvi božič, 24. decembra, je bil dan, namenjen peki kruha in potic ter obisku polnočnice. Ponoči so kurili kresove, zvonili z zvonovi in streljali z možnarji, kajti verjeli so, da to odganja zle duhove. Na Štajerskem so k polnočnici nosili bučno seme in ga mešali v žepu, da bi jim to prineslo dobro letino buč. Naslednji dan so preživeli doma, obiskovali niso niti sosedov, dobrodošli so bili samo koledniki.
Drugi božič so praznovali 31. decembra. Ljudje so tudi to noč bedeli, zjutraj pa običajno obdarovali otroke. Na Štajerskem je mati z ropotom po hiši raztresla košaro orehov, suhih hrušk ali jabolk. Otroci so skočili pokonci, kar je pomenilo, da bodo vse leto pridno vstajali. V Soški dolini pa je bil običaj, da so otroci na novoletno jutro »podkovali konjiča«. Od staršev so dobili konjiča (jabolko), nato pa so odhiteli k tetam, stricem, botrom, sosedom, da so jim v jabolko zataknili žebljič-kovanec.
Tretji božič (mali božič) ali praznik svetih treh kraljev (5. januar) je poznan tudi kot Pehtrin večer oziroma pernahti. Med decembrskimi prazniki po številnih slovenskih krajih potekajo koledovanja, katerih izvor sega še v stare rimske čase. Koledniki obiskujejo hišo za hišo in domačinom s pesmijo-kolednico voščijo srečo in zdravje. Najbolj poznano, trikraljevsko koledovanje, ko odrasli, mladi ali otroci v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, uprizarjajo kratke dramske prizore, voščijo za novo leto in prejemajo darove, je zapisano tudi v seznam slovenske nesnovne kulturne dediščine. Za zaščito domov pred zlimi silami na vrata ali na podboje vhodnih vrat s kredo koledniki zapišejo začetnice imen svetih treh kraljev G + M + B (Gašper, Miha, Boltežar), ob njih pa letnico tekočega leta v dveh delih.
Svojevrstno »Koledovanje Mariborsko« si lahko ogledate 19. decembra v Mariboru, ko bo več pevskih zborov na štirih lokaciji skupaj s publiko prepevalo božične pesmi. Drugo največje slovensko mesto bo sicer ves december v soju prazničnega okrasja ponujalo obiskovalcem bogat zabavno in festivalsko dogajanje program, božično tržnico ter pestro gostinsko in kulinarično ponudbo.
V decembru pa ne zamudite tudi obiska Hitovega hotela in zabaviščnega centra Mond v Šentilju, kjer pripravljajo pester program v znamenju zabave, igre, glasbe in pestre kulinarične ponudbe.
Prepričanje, da ima voda v studencih in potokih čarobno zdravilno moč, če se v njej okopaš na novega leta dan ali ob svetih treh kraljih, sega že v davne čase.
Zdravilno moč naj bi imelo tudi zimsko kopanje v morju, zagotovo pa ima blagodejne učinke že samo sproščujoč sprehod z razgledom na morske valove. Le pol ure vožnje je iz Nove Gorice oddaljena obala slikovitih italijanskih mestec v Tržaškem zalivu.
V štirih Hitovih hotelih v Novi Gorici pa vas vabijo z gostoljubno namestitvijo, širokim naborom kulinarične ponudbe, raznolikim zabavnim programom v igralniško-zabaviščnih centrih, seveda pa ne zamudite tudi sprehoda po praznično okrašeni Novi Gorici.
Kruh – svetinja prazničnih miz
Največji pomen in simbolno vrednost pri slovenskih običajih ima kruh. V različnih oblikah in okusih je bil pomemben del prazničnega obredja. Bogato okrašen kruh s testenim okrasjem, ki je bil obvezen del obroka ob vseh treh božičih na Slovenskem, imenujejo tudi »poprtnik«. Kruhovski izdelki, kot so krstna pogača, lectov kruh, božični kruh, pustni krofi, velikonočni kruh, različne pogače, štajerski sadni kruh … so bil vedno zelo pomemben element slovenskih praznikov in eden najmočnejših nezapisanih zakonov. Pravi slovenski simbol pa je že od nekdaj potica, za katero velja, da mora biti pečena v okroglem, rebrastem modelu s tulcem v sredini.
Nekoč je veljalo, da če na dan novega leta prva pride na obisk ženska, to prinaša nesrečo. Veliko boljše je, če prvi čez prag stopi moški, še najbolj veseli pa so vedno bili kolednikov, ki so k hiši prinašali srečo.
Trije dobri možje
Edini dobri mož, ki je v naših krajih v preteklosti obdaroval otroke, je bil Miklavž. Miklavž oziroma sveti Nikolaj je bil zgodovinska osebnost. Živel je na prelomu 3. in 4. stoletja v Mali Aziji in postal eden najbolj priljubljenih svetnikov. Tradicija Miklavževih sprevodov in obdarovanja otrok na dan, ko sv. Miklavž praznuje god, se je v naših krajih pojavila v sredini 19. stoleja.
V minulih desetletjih je Miklavža kot obdarovalca marsikje nadomestil Dedek Mraz, mož s sivo kučmo in belo brado, ki izvira iz Rusije. Iz Amerike pa je v naše kraje šele nedavno prišel tudi Božiček, mož v rdeči odpravi, ki otroke obdaruje za božič.
Običaj okraševanja božičnega drevesca ali novoletne jelke se je pri nas pojavil šele ob začetku 2. svetovne vojne.
Miklavževanje, bogata tradicija in strašljivi parkeljni
5. decembra, na predvečer sv. Miklavža, v številnih slovenskih mestih organizirajo praznovanja, ki jih pogosto povežejo s prižigom prazničnih lučk. Takrat se na ulice podaj Miklavžev sprevod, ki vključuje tudi strašljive pojave – parkeljne. Tudi tradicija parkeljnov, ki hodijo od hiše do hiše in strašijo poredne otroke, izvira iz poganskih časov, ko naj bi ti poosebljali demone. Miklavž je kostumiran lik z dolgo belo brado, oblečen v škofovska oblačila in bele rokavice, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico. Parklji so največkrat oblečeni v navzven obrnjene ovčje kožuhe in opasani z zvonci in verigami. Na glavi imajo iz ovčje kože izdelano naličje z rogovi in dolgim rdečim jezikom.
Miklavževanje, Miklavževi obhodi in Miklavževi sprevodi so od letos vpisani tudi v register slovenske nesnovne kulturne dediščine.
Trije razlogi zakaj se decembra podati v Kranjsko Goro:
- ogled Miklavževega sprevoda v Podkorenu, ki velja za najbolj slikovit in slaven Miklavžev sprevod v Sloveniji,
- obisk praznično osvetljene »Alpske vasice« s kulinarično in ostalo ponudbo izdelkov domače obrti ter glasbenim programom,
- družinski oddih v resortu Špik v Gozu Martuljku ali zabavni postanek v centru igre Korona v Kranjski Gori.